Fight Club ni le prispodoba o (samo)destruktivnem begu posameznika iz ujetosti potrošniškega nesmisla, temveč (tudi) parabola upora zoper nezmožnost poistovetenja s prvobitnim moškim/očetovskim principom — odraža se v sprevrženi percepciji psihosocialnih norm in nevrotični konfrontaciji ter boju (dobesedno "z golimi pestmi") s samim seboj. Dodajmo še patološke predstave o ljubezenski zvezi in vlogi ženske, metaforični upor maskuliniziranega segmenta potlačene moške dominantnosti, ki v ničemer ne najde prave identifikacije in opore, zato njegov dezorientirani razcepljeni um primanjkljaj kompenzira tako, da ustvarja namišljene alegorične osebnosti — ter izvrstno igralsko zasedbo (Edward Norton, Brad Pitt, Helena Bontham Carter) — pa dobimo enega najbolj izvirnih (in vplivnih) produktov ameriške literature in kinematografije zadnjih desetletij.